Obisk DDR muzeja in Brandenburških vrat

Danes sem obiskala DDR (Nemška demokratična republika) muzej v Berlinu in Brandenburška vrata.

Najprej DDR muzej. To je interaktivni muzej, ki se ukvarja z zgodovino Vzhodne Nemčije o konca druge svetovne vojne do padca Berlinskega zidu.

Ko sem gledala to razstavo, sta bili dve stvari, ki sta mi padli v oči.

Prva je, da smo v Evropi imeli zelo nesvobodni čas še ne tako dolgo nazaj. Ljudje, ki so bili živi v tem času so še vedno živi - generacija starih staršev in starih starih staršev. DDR je imel obveščevalno službo (Stasi) veliko 100.000 ljudi. Imeli so volitve kjer ljudje niso spoštovali zasebnosti glasovanj. Ter glasovanja z dogovorjenimi rezultati. Tudi nasprotovanje predlogu o splavu naj bi bilo dogovorjeno. Če ljudje niso služili vojaškega roka, niso smeli na univerzo študirati ničesar razen religije. Ki pa je bila v državi nezaželena. Država ti je lahko omejila potovanja in imela nadzor na tem, kdo je bi pri tebi na obisku. Še v vrtcu so vsi šli istočasno na stranišče. In še marsikaj drugega.

Me zanima, koliko je bila Jugoslavija drugačna od Vzhodna Nemčija? Mi smo za razliko od Madžarske, Češkoslovaške in Poljske se uspeli oddaljiti od Sovjetske zveze, brez da bi nad nas poslali tanke. In smo na koncu bil del tretjega bloka neuvrščenih. To in druga kultura je verjetno vplivalo na nekatere razlike, ne pa na vse. Nekatere stvari so bile verjetno enake. Recimo naša Udba proti Nemški obveščevalni službi.

Druga stvar, ki mi je bila zanimiva, je bila o tem, da se ljudje ne borijo za svoje ideale, pač pa za svoj način življenja. Ljudje so se borili za to, da so lahko šli na počitnice. Pa za to, da so lahko imeli nudistične plaže. Pa da bi v trgovinah imeli boljšo izbiro. Pa da na avto ne bi čakali več kot desetletje in pol. Ne za kapitalizem ali za kakšno drugo abstraktno vrednoto. Pa da se jim dostavi njihove pakete - brez da bi si država vmes prisvojila, kar si je želela.

Bilo mi je zanimivo, da so jih v šolah spraševali, kako na njihovih televizijah sneži. To jim je povedala, ali gledajo vzhodno/nemške ali zahodno-nemške programe. Verjetno je njihovo prizadevanje, da bi se vsi ukvarjali s športom tudi pripomogel k temu.

Ljudje so tudi zelo prilagodljivi. Našli bomo načine, kako dobiti stvari, pa naj bodo to obleke iz zahoda, shranjevanje hrane, ko je na voljo ali pa deli za popravila. Ali pa knjige, ker se nekaterih knjig ni dalo tako lahko dobiti. Pa še te, ki so se dale, so imele vedno predgovor ali komentarje, ki je knjigo postavil v njihovo ideologijo. Izjeme so bile knjige za otroke, kjer se je dalo notri priplaziti tudi kakšno popolnoma nasprotno idejo.

Po obisku muzeja sem šla pogledati še Brandenburška vrata. Je eden najbolj znanih stvari v Berlinu. Ampak dejansko ne vem, zakaj je tako slavno. Hitro iskanje po internetu mi je dalo odgovor, da je bilo tam konec mesta - to so bila mestna vrata. In potem je po nekem naključju bil del več dogodkov, od tega, da je bil del berlinskega zidu, do raznih pohodov skozi njih ob zmagah / kot recimo Napoleon. Kaj več od tega pa...

Ko sem tako hodila po Berlinu, me je presenetilo koliko Ukrajinskih zastav in luči v barvah Ukrajine je po mestu. Tega v Ljubljani ni, kar pokaže še eno kulturno razliko. In pa da se veliko ljudi verjetno ne strinja z dejanji našega trenutnega premiera / pa naj bo to zaradi tega, ker so de facto proti njemu, ali pa se samo ne strinjajo z njegovim trenutnim dejanjem z Ukrajino. Se mi tudi zdi, da Slovenci ne stopimo z nekom drugih tako hitro skupaj, in tega običajno ne kažemo tako navzven.