Knjiga: Ivan Prinčič - Moj Beg iz Ruskega Ujetništva

Zavedam se, da si take knjige običajno ne bi izposodila v knjižnici. Ampak me je trenutna vojna v Ukrajini tako presenetila, da sem iskala knjige na temo Ukrajine/Rusije. Istočasno sem se zavedala, da berem malo preveč strokovnih knjig, tako da sem se ustavila na polici z spomini. Ta knjiga mi je takrat padla v oči.

Knjiga je napisana po spominih Avstro-ogrskega vojaškega častnika iz Slovenije. Knjiga se začne z bitkami iz prve svetovne vojne in konča z bitkami za Koroško. Večino knjiga pa zavzema pot, ki je omenjena že v naslovu.

Glavna prednost knjige je v tem, da je zelo berljivo napisana. Dejansko te potegne notri in želiš videti, kako se bo zadeva končala.

Zanimivo je bilo tudi videti, kakšna je bila kultura v tistem času. Naj bo, kako je Kijev bil Rusko mesto, kakšna je bila razlika med tretjim in četrtim razredom potovanja v Rusiji, koliko so dali muslimani v Perziji na besedo sočloveka, kako je višji sloj v Perziji bil med Evropskim in Perzijskim načinom življenja, ali pa na koncu, kako je bilo Jugoslovansko vodstvo ne-transparentno.

To kljub temu, da glavna oseba ni ravno nekdo, s katerim bi zelo sočustvoval. Celotna pot po prestopu Ruske meje je namreč bila polna 'sem boljši od teme, ker sem častnik v vojski'. Pa naj bo to drugačni način obnašanja ljudi do častnikov in ne-častnikov. Ali pa kako glavna oseba postopa do nižjih od sebe. Naj bo to zadeva s kovčkom, ali pa takrat, ko je osebo bilo strah razbojnikov. Kljub temu, da je velikokrat njegovo življenje odvisno od njih.

Kultura je morala biti takrat zelo drugačna, če so to prenašali.

Drugače sem uživala ob branju, in le enkrat na začetku Perzije sem imela občutek, da jo želim odložiti in se ne vrniti k njej. Pa me je na koncu vseeno zanimalo, kako se konča, in sem končala.