Blog of Sara Jakša

Neznana kraljica

Ko sem pregledovala stare datoteke, sem našla to staro zgodbo. Pa sem se odločila, da so objavim tukaj.

Nekoč, ne še tako dolgo nazaj je v nekem mestecu živela punca. Bila je drugačne od svojih sovrstnic. Ni rada ostajala na zabavah ali se oblačiti izzivalno ali se poljubljati z fantom.
Nekega dne je hodila po ulici. Ni vedela, kam naj se obrne. Nenadoma pred njo skoči nek nor moški. Še preden se zave, kaj se dogaja, ji v roke porine vrečko in izgine. Sploh ni vedela kaj naj naredi. Potem pa jo premami radovednost in pogleda notri. Notri najde le škatlo. Ker noče, da bi to videl še kdo drug, pospravi nazaj v vrečko in se odpravi domov. K sreči ni bilo nobenega doma. Zaprla se je v sobo in končno pogledala škatlo. Bila je lesena, v obliki kvadra, a lepo porisana. Bile so lepe podobe. Vse tiste lepe palače, vodometi in pokrajine. Začela se je spraševati, če to res obstaja. Privzdignila je zaklopke in odprla škatlo. Na vrhu je bila letalska karta in trije listi . Najprej pa je vzela list. Tam je kar v njenem jeziku bilo sporočilo za njene starše, da je sprejeta na priprave za študij v Tarsvsarju. Že res, da je prosila svojo prijateljico, da pošlje njeno prošnjo za čim več fakultet v tujini, a še nikoli ni slišala za to mesto. A če so že vse uredili, bo pač šla. Pripravila je potovalke, a jih je skrila v omaro v njeni sobi. Ko je njena mami prišla domov, ji je pokazala pismo. K sreči se je strinjala. Tako je čez tri dni že sedela na letalu. Bila je kar presenečena, v kakšnem letalu leti. Skoparili pa res niso. Bila pa je presenečena, da so samo zanjo najeli to letalo. Leteli naj bi dvanajst ur, zato se je namestila na stolu in zaspala. Ko se je zbudila, so ravno pristali. Na postajališču jo je že čakala limuzina. Kar malo se je čudila, ko so se vozili mimo vseh tistih čudovitih hiš. Vstavili pa so se ob največji palači z prelepim vodometom v sredini. Ko je stopila ven, se je kar naprej ozirala okoli sebe. Odpeljali so jo v sobo. Bila je veličastna. Z ogromno posteljo in prekrasnim razgledom. In soba je bila samo njena. Sploh ni morala verjeti. Nekdo je potrkal na vrata. Vstala je in si med hojo popravila lase. Ko je odprla vrata, je skozenj stopila kakšne tri leta mlajša punca in se ji vrgla okrog vratu. In sploh je ni poznala. Nato pa je nasmejana rekla:''Lepo, da si nazaj. Sem ti rekla, da ne moreš pobegniti od tukaj, ne da bi opazili. Sploh pa ne ti.'' ''Prosim?! Saj te sploh ne poznam. In zato je nemogoče, da bi mi karkoli in kadarkoli kdaj rekla,'' se je skoraj razjezila. Nenadoma pa je vstopila v prostor in zaprla vrata. ''Kdo sploh si?'' ''Sem Leja Zveznik, in sem prišla, ker je bilo rečeno, da bom tukaj študirala. Ravno sem končala gimnazijo in mislim iti študirati astronomijo. Prišla pa sem nekam, kjer me zamenjujejo z nekom, ampak imam pa mega sobo. Zanima me, kje sploh sem.'' Neznanka se je le sesedla na posteljo:''Ampak zgledaš kot moja sestra Amidala. Jaz sem Morgana. No glede na to, da še nisi bila tukaj, naj ti na kratko razložim vse skupaj. Si v mestu Tarsvsar. Je glavno mesto naše kraljevine Banikonibevo. Kraljeva palače se imenuje Atetirotva. Moja sestra je kraljica te države. Čeprav ni ravno priljubljena med ljudmi, a kdor koli se upre, ga vržejo v ječo za kakšne čisto izmišljen zločin. Tu je kot v srednjem veku. Edino tehnologija se razvija. Tiste palače ob robu, so v resnici zato, da se veleposlaniki lahko počutijo udobno. Ljudstvo ne živi tukaj. Živijo v barakarskih naseljih. Moja sestra je čudovit človek, ne razumi narobe, le različni sporazumi skozi stoletja ji prepričujejo, da bi uredila zadeve. Zadnje čase zaradi tega kar naprej beži. Vsega ima čez glavo. To, da je morala prehitro odrasti, da ne sme početi kar želi ali oditi kamor želi. Ampak zdaj pa si ti tukaj. In boš verjetno ostala, tako da se kar navadi. Poleg tega pa začneš jutri z svojim vladanjem. In lahko z državo narediš karkoli hočeš, saj v trenutku, ko postane preveč nevarno, dokažeš da nisi moja sestra in postiš pravo zmešnjavo za sabo.'' Leja je le prikimala. Vlada naj državo, ki naj bi po opisu bila v srednjem veku in brez kakršnega pojma o vladanju. Obrnila se je k njej:''Kako pa naj vladam? Saj ne poznam zakonov in ne vem popolnoma nič o politiki?'' ''O ne skrbi,'' se je Morgana nasmejala:''Saj ti bom jaz prišepetavala. Četudi ti ne bi smela. A ne skrbi. Še nikoli me niso ujeli, pa sva z mojo sestro to delali tolikokrat, da to ni res. Poskušaj se vesti kot kraljica. Če pa česa ne boš vedela, pa si le popravi lase za ušesa in ti bom pomagala z nasveti.'' Tisti večer sta Morgana in Leja preživeli večer, kjer sta slednjo uvajali v njeno novo vlogo. Ko sta zaspali, sta bili obe prepričani, da bosta vse preslepili. Ko se je Leja zjutraj zbudila, je najprej pomislila, da so bile tisto včeraj le sanje. A ko je pogledala okrog sebe, je videla, da niso. Danes naj bi nastopila kot prvi dan v svoji novi službi. Nikoli si ni mislila, da bo morala voditi državo. A če jo že mora, pa jo bo. Vstala je in se oblekla. Sploh ni vedela kaj ne obleče. Potem pa se je odločila za elegantno temno modro obleko. Odšla je k zajtrku in se usedla na mesto, kjer običajno sedi Amidala. Morgana ji je spodbudno prikimala nekje iz sredine mize. Bila je kar malo živčna, a je k sreči znala to prikriti. Postregla si je z zajtrkom. K sreči sta imeli z pravo kraljico zelo podoben okus. Čim se je zajtrk končal so jih pospremili v dvorano. Morgana je naenkrat izginila. Leja se je usedla in počakala, da se usedejo še ostali. Nenadoma je zaslišala glas pri njenih nogah. Ko je pogledala dol, je pri nogah zagledala Morgano. Slednja ji je pomežiknila in pokazala palec, češ vse bo v redu. Nenadoma je nekdo začel na dolgo in široko govoriti, kako bi po njegovem morali zgraditi še eno palačo. Šel ji je že na živce, ker je zaradi tega mislil povečati davke, ljudstvo pa je medtem živelo v malo da ne kolibah. Nenadoma je vstala in rekla:''Temu načrtu absolutno oporekam. V tukaj razmišljate o gradnjah palač, kod da jih nimate že zadosti, medtem pa ljudstvo živi v hišah, ki so si jih morali postaviti sami. Večina od njih je brez elektrike in pitne vode. Poleg tega pa naj še sofinancirajo gradnjo palače, ki bo verjetno čez pet let zapuščena, tako kot večina palač v mestnem jedru. Pri vodenju države je treba misliti na ljudstvo in ne na bogastvo teh nekaj ljudi, ki jih vodijo. In pri tem predlagam, da malo oživimo mesto. Ko se kdo pelje mimo, vidi le ogromno zapuščenih palač. Te palače bi lahko preuredili v stanovanja za ljudi.'' Zajela je sapo, a je potem opazila poglede ljudi, ki so bili okoli nje. Nenadoma je njen pogum splahnel, a je še vedno dajala vtis samozavestnega vodje. Nenadoma pa gospod, ki je govoril o gradnji palače začne:''Te zahteve so brezumne. Kako naj skrbimo za ljudstvo? Kaj pa nam daje? Naj bo veselo, da lahko živi v državi, ki je znana po svojih palačah? So lahko srečni, da jim ne damo višjih davkov, kot jih imajo. Z sporazumom iz leta 1897 izpodbijam kraljico Amidalo, saj mi dovoli, da lahko povečujem davke kolikor želim.'' ''Res? Rada bi videla ta sporazum. Če seveda res obstaja. Ali pa se boste izgovorili, da ste ga pozabili doma?'' Pomigne nekemu manjšemu gospodu, ki stoji v ozadju in Leji pomoli zvitek papirja. Ta ga razvije, ga preleti in ga nenadoma raztrga na več delov. Koščke mu ponudi nazaj in reče:''O zelo mi je žal. Ampak kolikor se spomnim, to pomeni, da tega sporazuma ni treba več upoštevati. Ker ni nobenega dokaza več, kaj je na začetku pisalo gor. Tako da če ima še kdo kakšen ugovor, naj ga prosim pove sedaj.'' Vsi so se začeli spogledovati in šepetati. A nihče ni imel več kaj reči. Leja je nato rekla:''Torej je odločeno. Prazne palače v mestu bomo preuredili, da bodo bile nov dom za tiste, ki živijo v najbolj obupnih razmerah. Poleg tega pa bi lahko v mesto vnesli malo več življenja. Recimo da bi v eni od palač uredili dve kinodvorani, kavarno, mogoče prostor kjer bi mame lahko postile svoje otroke, če jih ne bi mogle čuvati. Ali pa mogoče bazene in savne, da bi se ljudje lahko sprostili,…'' ''To je nezaslišano!''Se nenadoma zasliši iz dvorane.''Če ima kdo kaj za pripomnit, naj prosim pove kdo je, ker se je izjemno težko dogovoriti o neki stvari, če ne veš, z kom se pogovarjaš. Nihče? Po tem sklepam, da se vsi strinjate z temi izjavami. Poleg prej omenjenih stvari, moramo tudi zgraditi hiše za tiste, ki ne bodo živeli v središču mesta. Poleg tega pa moramo ljudem zagotoviti delovna mesta v normalnih pogojih. Predlagam, da začnemo ljudi dodatno izobraževati, saj mislim, da rabimo v gospodarstvu izobražene ljudi. Poleg tega pa lahko usmerimo del prebivalstva v kmetijstvo, saj bi to pomenilo manj uvažanja hrane in s tem nižje cene. Poleg tega pa moramo preurediti celoten šolski sistem, saj zdajšnji ne nudi dovolj izobrazbe. Poleg tega pa je treba nuditi še dodatno podporo različnim raziskavam, ki bi lahko pomagale državi. Če ima kdo kakršno koli pripombo, naj se oglasi sedaj?'' Nihče se ne oglasi. ''Torej je odločeno. Do jutri lahko začete pripravljati načrte, kako bi lahko še preuredili to mesto. Vsaka zamisel je dobrodošla, če je v dobro ljudstva. S tem torej končujem sestanek.'' Ponosno je odkorakala ven. Vedela je, da je naredila nekaj dobrega za te ljudi v tej državi. Zdaj mora le še vztrajati pri svojih načrtih. Pohitela je v svojo sobo. Tam jo je že čakala Morgana. Hitro je zaprla vrata. Nato sta se obe istočasno začeli smejati. Nekaj časa sploh nisva morali govoriti ob spominu, kaj je Leja naredila v enem dnevu. Imeli sta občutek, da lahko naredita karkoli. A sta se s časoma le zresnili. Za njima je bilo šele pol dneva. Zdaj sta se morali preobleči za kosilo. Leja sploh ni vedela, kaj naj obleče. Nikoli prej še ni skrbela za to, kako je oblečena. Morgana ji je predlagala rdečo obleko, ki je bila elegantna, a se je Leji zdela preveč preprosta, da bi jo nosila kraljica. Morgana ji je pojasnila, da se Amidala vedno obleče v bolj udobna oblačila za popoldne, saj ji ni treba skrbeti, kakšen vtis bo naredila, saj je nihče ne vidi, ko se sprehaja po parku, kjer tudi kosi. Tako sta ostanek dneva preživeli v grajskem vrtu, kjer sta se pogovarjali v vsem mogočem. Ko sta končno prišli noter, je Amidalo čakalo polen kup papirjev. Porabila je dolge ure, da je vse pogledala. Na večini so bili načrti za ureditev mesta po meri ljudi, na nekaterih pa so poskušali lastniki delati le v svojo dobro. Vse predloge je razdelila na dva kupa. Bilo je kar naporno delo. A je vseeno imela dovolj časa, da se je zjutraj naspala. Že pred zajtrkom je odnesla papirje v prestolno dvorano. Šla je zbuditi Morgano in skupaj sta odšli na zajtrk. Tam so vsi šepetali in glede na to h komu so pogledovali, je bilo jasno da govorijo o kraljici. Po zajtrku so znova imeli sestanek. Tam je Leja utemeljila, zakaj podpira nekatere načrte, druge pa zavrača. Zdaj so se že kar navadili na to novo kraljico, da nihče ni nič več spraševal. Tudi finančno podporo so razdelili posameznim projektom. Poleg tega pa so bila kar burna pogajanja, kako bodo preuredili šolanje. Nazadnje, ko so se strinjali tudi o tem, so šli še na to, kje bodo zaposlovali ljudi. Ko so se zmenili v vsem, je bil že večer. K sreči je bila jutri sobota in ob sobotah in nedeljah se ne srečajo, tako da bodo vsi imeli dva dni, da v vsem premislijo. V soboto se je cel dan sprehajala po vrtu. Nenadoma je zagledala lesti skozi grmovje punco, ki je zagledala skoraj tako kod ona sama. Nenadoma je tudi ona zagledala njo. Leja se je odločila da gre do nje. Ta je dala roke ob bok in rekla:''Kdo za vraga si pa ti? Nisem te še videla.'' ''Aha. No zgleda da sem bila jaz ti. Sem Leja. Ti pa moraš biti kraljica Amidala.'' V tistem trenutku se od nekje prikaže Morgana. Ta se kar vrže v pozdrav Amidali. Nato ji skupaj razložita vse, kaj se je dogajalo odkar je izginila. Ko sva končali pripoved je skočila v zrak in zaploskala. ''Končno se je nekdo postavil za te ljudi. Mene je bilo vedno preveč strah. A zdaj sem nazaj in bom jaz nadaljevala tvoje delo. Povedala bom, da si me ti nadomeščala teh par dni.'' Pa je Leja odkimala:''Da jim ne bi slučajno povedala, da sem te jaz nadomeščala. Zaradi mene lahko pobereš vse zasluge. Zame bo dovolj že, če bom vedela, da sem pomagala nekomu. Bi te pa prosila, če mi priskrbiš le neopazen prevoz in če bi lahko vzela to obleko domov. Za spomin na to, kar sem naredila tukaj in kako sem se imela.'' ''Torej je zmenjeno. Odideš ponoči in nihče ne bo vedel, da si kdaj bila tukaj,'' je rekla Morgana. Ponoči je Leja za vedno izginila iz Banikonibeve. Tistega leta je kraljica Amidala dobila Nobelovo nagrado za mir. Leja se je nasmehnila, ko je to slišala. Poleg tega pa je bila ponosna, saj se je Amidala v govoru zahvalila svoji sestri Morgani, ki ji je vedno stala ob strani in o skrivnosti osebi z imenom Leja, ki ji je dala pogum, da se je zapostavila stanu plemičev in pri tem delovala v dobro svojega ljudstva. Čez dvajset let je Leja pri sobotni kavici odprla časopis. Njeno pozornost je pritegnil članek o neki neznani skupini iz glavnega mesta Tarsvsarja, ki se nahaja v državi Banikonibevo. Menda so iznašli zdravilo proti novemu virusu, ki povzroča da ljudje postanejo gobavi in v parih dneh umrejo. Takrat je vedela, da če je ne bi takrat zamenjali z Amidalo, bi zdajle še vedno iskali zdravilo. To ji je polepšalo dan, ki ga je preživela pri svojih ljubljenih zvezdah planetih in galaksijah.